Življenje z DS
Opis, ki je pred vami, je priredba dela "A Life with Down Syndrome", ki ga je izdalo The Down Syndrome Association of NSW v Avstraliji in predstavlja le drobno informacijo, ki naj bo dobrodošla vsem, ki želijo bolje spoznati in razumeti osebe z Downovim sindromom.
Knjižica obravnava najrazličnejša vprašanja, ki zadevajo vsako družino, ko se jim rodi otrok z Downovim sindromom. Takrat starši ne potrebujejo le dobre informacije in podpore, temveč tudi perspektivo o tem, kako naj rešujejo probleme, ki so pred njimi in kako naj poskrbijo zase in za otroka.
Knjižica govori o Downovem sindromu, vendar pa ne poudarja sindroma kot takega. Ko potisnemo sindrom v ozadje, je pred nami le človeško bitje z vsemi svojimi potenciali, ki se jih moramo zavedati, kakor se tudi zavedamo njegovih omejitev.
Vsi otroci z Downovim sindromom imajo skupne karakteristike tako v fizičnem, mentalnem, emocionalnem in socialnem smislu, vendar pa si niti dva otroka nista enaka. Vsak otrok je edinstven in večina otrok ima vse možnosti, da se po posebnih metodah nauči spretnosti in veščin, ki so potrebne, da bo ustrezno zadovoljeval svoje potrebe in se čim bolj uspešno vključeval v okolje in družbo svojih vrstnikov.
Odkritja zadnjih let s področja medicine, nevrofiziologije, psihologije, vzgoje in izobraževanja nam nudijo nova spoznanja, ki predstavljajo za starše in strokovnjake nove izzive.
Okolje odločilno vpliva na razvoj vsakega otroka, prav tako tudi na otroka z Downovim sindromom, zato je potrebno intervenirati tako zgodaj, kot je to mogoče. (Če je otrok zdrav, okoli 6. tedna starosti.)
Zgodnja stimulacija pomeni, da se osredotočimo na otrokov senzomotorni in socialni razvoj, da s skrbno načrtovanim programom stimuliramo otrokov razvoj in čim bolje razvijamo njegove potenciale ter uredimo otrokovo okolje tako, da mu bo nudilo tiste stimulacije in izkušnje, ki jih otrok potrebuje. V programu zgodnje intervencije ostane otrok do vstopa v šolo oziroma drugo primerno ustanovo. Vzgojnovarstvene ustanove kot tudi šole pripravljajo ustrezne programe za otroke z Downovim sindromom. Odpirajo se nam torej nove perspektive.
V Sloveniji so se v iskanju novih poti pri reševanju obstoječih problemov otrok z Downovim sindromom aktivno vključili tudi starši. Na njihovo pobudo so 11. decembra 1997 ustanovili sekcijo za Downov sindrom pri Sožitju - društvu za pomoč duševno prizadetim Ljubljana. Sekcija podpira in informira starše otrok in vse, ki so kakorkoli povezani z Downovim sindromom, o vseh pomembnih stvareh, ki zadevajo družino in otroke.
Knjižica obravnava najrazličnejša vprašanja, ki zadevajo vsako družino, ko se jim rodi otrok z Downovim sindromom. Takrat starši ne potrebujejo le dobre informacije in podpore, temveč tudi perspektivo o tem, kako naj rešujejo probleme, ki so pred njimi in kako naj poskrbijo zase in za otroka.
Knjižica govori o Downovem sindromu, vendar pa ne poudarja sindroma kot takega. Ko potisnemo sindrom v ozadje, je pred nami le človeško bitje z vsemi svojimi potenciali, ki se jih moramo zavedati, kakor se tudi zavedamo njegovih omejitev.
Vsi otroci z Downovim sindromom imajo skupne karakteristike tako v fizičnem, mentalnem, emocionalnem in socialnem smislu, vendar pa si niti dva otroka nista enaka. Vsak otrok je edinstven in večina otrok ima vse možnosti, da se po posebnih metodah nauči spretnosti in veščin, ki so potrebne, da bo ustrezno zadovoljeval svoje potrebe in se čim bolj uspešno vključeval v okolje in družbo svojih vrstnikov.
Odkritja zadnjih let s področja medicine, nevrofiziologije, psihologije, vzgoje in izobraževanja nam nudijo nova spoznanja, ki predstavljajo za starše in strokovnjake nove izzive.
Okolje odločilno vpliva na razvoj vsakega otroka, prav tako tudi na otroka z Downovim sindromom, zato je potrebno intervenirati tako zgodaj, kot je to mogoče. (Če je otrok zdrav, okoli 6. tedna starosti.)
Zgodnja stimulacija pomeni, da se osredotočimo na otrokov senzomotorni in socialni razvoj, da s skrbno načrtovanim programom stimuliramo otrokov razvoj in čim bolje razvijamo njegove potenciale ter uredimo otrokovo okolje tako, da mu bo nudilo tiste stimulacije in izkušnje, ki jih otrok potrebuje. V programu zgodnje intervencije ostane otrok do vstopa v šolo oziroma drugo primerno ustanovo. Vzgojnovarstvene ustanove kot tudi šole pripravljajo ustrezne programe za otroke z Downovim sindromom. Odpirajo se nam torej nove perspektive.
V Sloveniji so se v iskanju novih poti pri reševanju obstoječih problemov otrok z Downovim sindromom aktivno vključili tudi starši. Na njihovo pobudo so 11. decembra 1997 ustanovili sekcijo za Downov sindrom pri Sožitju - društvu za pomoč duševno prizadetim Ljubljana. Sekcija podpira in informira starše otrok in vse, ki so kakorkoli povezani z Downovim sindromom, o vseh pomembnih stvareh, ki zadevajo družino in otroke.